Začetki Dvorca Lanovž izvirajo že iz srednjega veka, prvič se ga omenja leta 1437, in sicer so ga Celjski grofje, ki so bili prvotni lastniki dvorca, oddali v zajem Jakobu Heidlu s Kamna. V 16. stoletju je bil dvor kot deželno-knežji fevd v posesti Jorga Paradeiserja, nato celjskega meščana Jakoba Freibergerja. Ob koncu 17. stoletja so bili lastniki grofje Thurn Valsassina, kasneje pa grof Rudolf Feniks. Nadaljnji lastniki graščine so bili bodisi plemenitaši, bodisi pomembni meščani. Leta 1916 jo je prevzela rodbina Rakusch, po drugi svetovni vojni pa je postala družbena lastnina. Do konca 20. stoletja so bila v dvorcu delavska stanovanja.

Zgodovinski viri kažejo, da je vse do danes dvorec menjal več kot 20 lastnikov.

Objekt je grajen v baročno-renesančni arhitekturi in se nahaja v Celju, na veliki livadi med naseljema Lava in Otok, meri dobrih 1.200 m2, s pripadajočim zemljiščem v izmeri 6.887 m2. Med arheološkimi raziskavami v letu 2017, je bilo zbranih 346 najdb, ki pripadajo različnim zgodovinskim obdobjem.

Dvorec ali marof je v srednjem veku veljal za svobodno hišo, ki je bila oproščena davkov, zato ni bil vpisan v davčne knjige, ki so v srednjem veku predstavljale pomemben vir informacij. To je tudi razlog, zakaj o dvorcu ni na voljo veliko literature. Iz pričevanj je znano, da je bila v neposredni bližini konjušnica, dvorna kapelica v 1.nadstropju pa je leta 1789 pridobila mašno licenco za opravljanje verskih obredov. V dvorcu pa se je še v 70-ih letih prejšnjega stoletja nahajala vrtnarija.

Obnovljeni detajli dvorca Lanovž